Regionalna razvojna agencija Gorenjske – BSC Kranj je konec novembra 2017 organizirala 2 delavnici na temo zmanjševanja svetlobne onesnaženosti v povezavi s trajnostnim razvojem. Delavnici sta bili izvedeni v okviru Peer Review srečanj partnerjev projekta Night Light, v katerem sodeluje 9 partnerjev iz 7 držav EU (Nizozemska, Danska, Italija, Madžarska, Luksemburg, Španija in Slovenija). Projekt se sofinancira iz programa Interreg Europe.

 

Zmanjševanje svetlobne onesnaženosti ugodno vpliva na ohranitev biodiverzitete, trajnostni razvoj zavarovanih območij, pripomore k ohranitvi zdravja prebivalcev, k uporabi sodobnih tehnologij in razvoju trajnostnega turizma. Gorenjska je v tem pogledu zanimiva, ker na njenem območju leži Triglavski narodni park z režimom visoke zaščite. Poleg tega ima regija velika pričakovanja glede trajnostnega razvoja turizma.

 

 

Svetlobno onesnaževanje je za človeka in naravo enako nevarno kot drugi viri onesnaževanja, s katerimi sodobna civilizacija vse bolj obremenjuje planet. Satelitska slika evropskega nočnega neba kaže, da je vsa celina prekrita s svetlobo, pravzaprav več kot 85 % ozemlja EU je osvetljenega z umetno svetlobo. Vse manj naravne teme pa negativno vpliva na biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter na kakovost narave in okolja. Zato morajo evropske regije okrepiti svoja prizadevanja za zmanjšanje svetlobne onesnaženosti in zaščito območij z naravno temnim nočnim nebom. Ponekod v Evropi so že razglasili območja temnega neba, Slovenija pa na svojem ozemlju še nima takega prostora.

Mednarodno srečanje je bilo namenjeno pregledu, kaj je že bilo narejenega, na delavnicah v Bohinju, na Bledu ter v Kranju pa so si udeleženci izmenjali izkušnje. Imeli so tudi priložnost poslušati domače in tuje strokovnjake, ki se ukvarjajo z vplivi svetlobe in onesnaževanja z njo na človeka ter živo naravo nasploh. Po besedah sodelavke BSC Kranj, Helene Cvenkel, strokovnjaki za različna področja, ki so jih povabili k sodelovanju, ocenjujejo, da bi pri nas merila najbrž izpolnila manjša območja znotraj Triglavskega narodnega parka. V interesu je tudi preveriti možnosti na območju gorskih verig. Potem bi v projektu, v katerega so vključeni, poskušali priti do rešitev, kako bi vsaj na majhnih območjih dosegli merila za območja temnega neba. Poskušali bodo pripraviti vsaj začetne korake, pri čemer si obetajo pomoč partnerjev iz držav, kjer jim je to že uspelo, kot sta Madžarska in Španija.

 

 

Za območje Triglavskega narodnega parka, ki zajema približno 4 % slovenskega ozemlja, velja najvišja kategorija varstva narave. A po besedah Andreja Ariha, vodje oddelka za varstvo narave, obstaja dejstvo, da spada tudi Triglavski narodni park med svetlobno onesnažena območja. Znotraj parka so viri zanj praviloma omejeni na naselja na zunanjem robu. Javna razsvetljava je tista, ki bode v oči. Občine na tem območju osvetljevanje javnih površin postopno prilagajajo standardom, ki jih nalaga uredba o omejevanju svetlobnega onesnaževanja iz leta 2007 (uredba zahteva, da mora biti snop svetlobe usmerjen navzdol, tako da se ne razprši v nebo), zato je pričakovati, da se bodo razmere v prihodnjih letih izboljšale.

 

Andrej Arih pravi, da v TNP ni koščka, ki ne bi bil obremenjen z umetno svetlobo, ta se širi iz številnih urbanih območij v okolici. Zavedati se je treba daljinskih vplivov, predvsem iz Italije. Padska nižina spada med svetlobno najbolj onesnažena območja v Evropi in ta vpliv je čutiti tudi v parku. Glavno vprašanje je torej, kako doseči, da bi zmanjšali osvetljenost na teh vplivnih območjih in tako dosegli manjšo svetlobno obremenitev parka.

 

Težko je konkretno govoriti o posledicah svetlobnega onesnaževanja na zavarovanem območju, dodaja Andrej Arih: »Za živali je problematično predvsem porušenje njihovega dnevno-nočnega ritma. Najbolj občutljive so nočne živali, tako tiste, ki so fototaktične (jih svetloba privablja), kot tiste, ki bežijo stran od virov svetlobe. Ni pa še bila za območje parka izdelana poglobljena raziskava, s katero bi lahko utemeljevali, kakšen vpliv ima svetlobno onesnaževanje na živali v parku.«

 

V društvu Temno nebo, ki deluje deset let, ne spregledajo prav nobenega žarka svetlobe – onesnaževanje z njo nenehno opazujejo, merijo in o njem poročajo, pri tem pa iščejo primere dobre in slabe prakse. Po besedah predsednika društva Andreja Moharja evropski in slovenski predpisi zahtevajo močno pretirano osvetlitev cest in drugih javnih površin, v resnici so napisani po meri industrije razsvetljave, ki hoče izdelati in prodati čim več.

 

Občine zdaj res odstranjujejo ulične svetilke, ki sevajo v nebo, ker morajo po uredbi svetlobo širiti navzdol, dodaja Andrej Mohar, a zvečine nameščajo svetila LED, v katera so vgrajene diode, ki oddajajo modrikasto belo svetlobo, čeprav so na voljo tudi za okolje prijaznejši viri svetlobe: »Nebo je modro zato, ker se svetloba te barve najbolj siplje po atmosferi, se pravi, da modra svetloba povzroča največ svetlobnega onesnaževanja. Takšna svetila so trenutno moderna in v večini občin, kjer zaradi uredbe menjajo javno razsvetljavo, nameščajo najbolj škodljivo svetlobo.«

Astronomi

Klemen Čotar s Fakultete za matematiko in fiziko se ljubiteljsko ukvarja z astronomijo. Kako je gledati v zvezde sredi Ljubljane? »Iz središča ne moremo narediti nič, mesto je preveč svetlobno onesnaženo, v dobrem vremenu vidimo le nekaj najsvetlejših zvezd.« Problem je v javni razsvetljavi, preveč je je in napačno je postavljena. Večino svetilk so že zamenjali, tako da žarometi svetijo navzdol, a so ti veliko močnejši. Rešitev bi bile rumene LED-svetilke, ne sedanje belomodre, a rumene imajo trenutno še toliko manjši izkoristek, da jih za javno razsvetljavo nočejo postavljati. Ljubiteljski astronomi morajo vsaj do Zaplane ali Medvedjega Brda, pravi, dobra lokacija blizu Ljubljane je tudi Kurešček: »Od tam sicer dobro vidimo Ljubljano, ampak nebo tam ni več tako zelo onesnaženo.«

 

Gorenjska razvojna agencija je na delavnice povabila tudi dr. Damjano Rozman z Medicinske fakultete – v svojih predavanjih poudarja, da sunki svetlobe med nočnim počitkom prekinejo izločanje hormona, predvsem kratkovalovni vijoličasta in modra svetloba, rdeča pa nima takšnega učinka. Zdravniki opozarjajo, da je na svetlobo občutljiv hormon melatonin, med drugim pomemben antioksidant, ki se tvori ponoči.

Po besedah dr. Tomija Trilarja iz Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani je svetlobno onesnaževanje pogosto usodno za nočne žuželke, ki se s svojimi očesci orientirajo po nebesnih telesih, če pa je svetloba preblizu, priletijo naravnost vanjo. Ptice selivke lahko močna svetloba zvabi daleč s poti.

 

Za konec pa en »sezonski komentar«: Novoletnih luči na ulicah pa se nam kot virov svetlobnega onesnaževanja ni treba bati, saj bodo tam le kratek čas!

 

Več o napisanem si lahko preberete v Gorenjskem Glasu ali Delu.