V nadaljevanju posveta so svoje izkušnje v okviru javnega naročanja predstavila tri socialna, družbeno odgovorna podjetja.

Podjetje RECOSI Slovenija prodaja obnovljeno računalniško opremo v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem, trenutno zaposluje dve osebi za polni delovni čas in usposablja preko Zavoda za zaposlovanje štiri težje zaposljive osebe in ima namen redno zaposliti še eno težje zaposljivo osebo. V svoji predstavitvi nam je Katja Zajko predstavila izzive, s katerimi se srečujejo v Sloveniji pri prodaji rabljene/obnovljene računalniške opreme. Za primerjavo je navedla, da njihovi partnerji na Irskem, ZDA in Avstriji prodajo  60 % obnovljene računalniške opreme šolam in izobraževalnim ustanovam – so največji in najmočnejši trg.

• Slovenski trg javnih šol in izobraževalnih ustanov je kljub Uredbi o zelenem javnem naročanju praktično zaprt za tovrstno ponudbo. Razlog je projekt SIO 2020, ki ga izvaja Arnes in je delno financiran s strani Ministrstva za izobraževanje, ki predvideva financiranje izključno nove IKT opreme.
• Šole in druge javne ustanove naročajo po en kos ali dva rabljene računalniške opreme ali pa še to zelo redko.
• Navkljub promociji krožnega gospodarstva in socialnega podjetništva v Sloveniji, ni konkretnih rešitev, ki bi spodbujale tako javne ustanove kot tudi podjetja in posameznike k nakupu obnovljene računalniške opreme.

RECOSI tako samostojno in tudi s pomočjo nekaterih uspešnih podjetij (npr. Pipistrel, Panvita in ostali)  spreminja zavest in ustvarja »KLUB DRUŽBENO ODGOVORNIH PODJETIJ«, ki spodbujajo socialno podjetništvo in postajajo t. i. člani RECOSI.

STONOGA, kot socialno podjetje za povezovanje in medgeneracijsko sodelovanje, sodeluje z več kot 20 pridelovalci, večinoma so to lokalni kmetje z Gorenjske in Primorske, občasno pa tudi drugih krajev Slovenije in Hrvaške, ki ponujajo svežo zelenjavo in sadje ter izdelke kot so sokovi, marmelade, suho sadje in podobno, mleko in izdelke iz kravjega, kozjega in ovčjega mleka, moko in mlevske izdelke, meso in mesne izdelke ter druge proizvode, kot so olja, kis, vino. Izkušnje oziroma ugotovitve, do katerih so prišli tekom izvajanja njihovih aktivnosti: posamezni pridelovalci nimajo ustreznih količin, pogoji niso jasno definirani in zahtevajo posebne spretnosti naročnikov in ponudnikov, potrebno je stabilno okolje za pridelovalce (večje količine) in jasna pravila za naročnike.

Liljana Brajlih je v nadaljevanju predstavila Domačo pravično trgovino MOJA ŠTACUNA, katere ambicija je, da z mrežo partnerjev, pridelovalcev, ki kmetujejo sonaravno in skladno z dobrimi praksami, s promocijo zdravega načina življenja in prehranjevanja, s skrbjo za vračanje tradicionalnih in lokalnih sezonskih pridelkov in izdelkov na jedilnike, z zmanjšanjem odpadkov, posebej odpadkov hrane, z uveljavljanjem načela kratkih oskrbnih verig in po načelih socialnega podjetništva in zadružništva, vzpostaviti pogoje za ustvarjanje novih zelenih delovnih mest, socialno in poklicno integracijo ranljivih skupin in novo družbeno odgovorno tržno dejavnost – pravično trgovino s slovenskimi kmetijskimi pridelki in izdelki. Njihovi »odgovorni« naročniki so vrtci preko naročilnic (lokalno, bio), javnih naročil, osnovne šole preko šolske sheme, naročilnic (lokalno, bio), javnih naročil in šola ter zavod s prilagojenimi programi preko šolske sheme, naročilnic (lokalno, bio), bolnišnica preko naročilnic za izločene sklope lokalno pridelanega sadje in zelenjave. Naročila pridobivajo preko telefona, s pogovorom o dostavi, e-pošte in dobrega servisa.

Ob zaključku posveta so bile podane sledeče pobude in predlogi:

• Pomankanje kadra se kaže tudi že pri lokalnih pridelovalcih, zato pobuda državi, da bi omogočila sezonska javna dela kot vrsto fleksibilne zaposlitve, kjer bi lahko v veliki meri brezposelni pomagali lokalnim pridelovalcem in predelovalcem hrane.
• Da bi se odprla možnost oz. omogočil nakup rabljene računalniške opreme tudi v okviru EU projektov.